Kako indeksni skladi sledijo indeksu?

Za indeksne (pasivne) sklade je značilno, da bolj ali manj točno sledijo premikom referenčnega indeksa. To lahko dosežejo na več načinov.

Polna replikacija

Sklad, ki se poslužuje fizične, ali polne replikacije (angl. physical / full replication), denar vlagateljev neposredno vloži v podjetja v indeksu, po ključu, ki ga določa indeks.

Skladi s polno replikacijo so najbolj varna naložba za malega vlagatelja.

Vzorčna replikacija

Sklad, ki se poslužuje vzorčne (reprezentativne) replikacije (angl. representative sampling), ne kupi vseh delnic podjetij, ki so v indeksu, ki mu sklad sledi, temveč običajno izpusti nekatera (manjša) podjetja. Z vzorčenjem donos sklada lahko nekoliko odstopa od indeksa, hkrati pa prinaša nekaj prihrankov pri stroških sklada. Polna replikacija prinaša večje donose, kadar sklad sledi indeksom, ki vsebujejo mank kot 1000 podjetij, medtem ko vzorčna replikcija zaradi manjših stroškov lahko prinaša večje donose, kadar sklad sledi indeksom z več 1000 podjetji.

Skladi z vzorčno replikacijo so lahko primerna naložba, kadar sledijo indeksom z več 1000 podjetji, npr. FTSE All-World.

Sintetična replikacija

Sklad, ki se poslužuje sintetične replikacije (angl. synthetic replication), ne kupi delnic podjetij v indeksu, temveč indeksu sledi tako, da s tretjo finančno družbo (pogosto matično banko) sklene pogodbe o menjavi (angl. swap contract). To vlagatelju prinaša tveganje nasprotnopogodbene stranke (angl. counterparty risk), saj v primeru insolventnosti te tretje družbe pride do izgube sredstev.

Skladi s sintetično replikacijo prinašajo dodatna tveganja in niso priporočljiva naložba za malega vlagatelja.